text textLink

National Geographic Channel

http://assets.natgeotv.com/Shows/8458.jpg

DEJSTVA - MARS

Na Marsu obstajajo dramatične sledi o tem, da je tam nekoč tekla voda. Na planetu ne najdemo le najvišjih ognjenikov in najglobljih kanjonov v Sončevem sistemu, temveč tudi dokaze o katastrofalnih poplavah.

Mikrob na Marsu bi preživel že z neznatnimi količinami vode. Prav srečno bi vse življenje živel s petdeset ali sto mikrolitri vode, kapljico, veliko kot konica nalivnega peresa. (Lynn Rothschild)

Mars ni Zemlji najbližji planet, ji je pa vsekakor najbolj podoben. Tako kot Zemlja ima ledena pokrova na polih, ki se širita ali krčita skladno z letnimi časi, ko Mars kroži okrog Lune.

Ko je vesoljska sonda Viking poslala fotografije kanjonov z Marsa, so odkrili dokaze obsežnih vodnih erozij iz zgodnje zgodovine planeta.

Temperatura in atmosferski tlak na Marsu sta tako nizka, da sta na površju blizu vrednostim pri trojni točki vode. Torej bi se teoretično na nekaterih omejenih območjih za kratek čas lahko pojavila voda, vendar bi bili taki dogodki razmeroma redki zaradi suše. Tekoča voda bi zelo hitro izhlapela v suh zrak in se ne bi ohranila dolgo. Toda na nekaterih območjih bi se voda lahko obdržala pod površjem. Na hladnih območjih je mogoča visoka relativna vlažnost. Zaradi kondenzacije bi nastalo ivje na tleh ali oblaki iz ledenih vodnih kristalov v ozračju. (Steve Albers)

Vse kaže, da led pod površjem pokriva veliko večje območje, kot lahko sklepamo po severnem polarnem pokrovu. Vesoljsko plovilo Phoenix Lander je pred nedavnim to potrdilo, ko je pri pristajanju z izpuhi odpihnilo prah s površja, kjer je bila plast prsti še posebej tanka. Trditev podpirajo tudi podatki, ki jih je poslala ameriška samodejna vesoljska sonda Mars Odyssey. (Steve Albers)

Mars nima večje lune, zato se nagib njegove osi lahko zelo spreminja. Po teoriji bi bilo mogoče, da se je zaradi večjega nagiba pred približno 50 000 leti blizu ekvatorja pojavil led. Ostanke morda še vedno lahko najdemo pod površjem. (Steve Albers)

Olympus Mons, največji ognjenik v Sončevem sistemu, je trikrat višji od Mount Everesta (visok je 27 000 m in širok 600 km). Pokriva površje, veliko kot ameriška država Arizona. Nagib njegovega pobočje je tak, da bi vrh prekrival obzorje, če bi ga opazovali z vznožja. (Wes Watters/šudentje univerze Cornell)

Ognjeniki v severni regiji izbokline Tharsis so tako velikanski, da so preoblikovali kroglasto obliko planeta.

Na Marsu je največji kanjon v Sončevem sistemu. Dolg je kot celinski del ZDA in širok več sto kilometrov. "Veliki kanal" Valles Marineris v dolžino meri več kot 4800 km, kar je dovolj da bi iz Kalifornije segal do New Yorka. Marsovski kanjon je globok sedem kilometrov in širok 320 kilometrov. Ameriški Grand Canyon je dolg le 446 kilometrov, širok 30 kilometrov, na najgloblji točki pa meri 1600 metrov. Grand Canyon bi zlahka ugnezdili ob bok tega velikega prepada.

Če bi na Marsu podnevi pogledali navzgor, bi videli zelo temno nebo. Tako je zaradi zelo redkega ozračja. Proti obzorju nebo postane skoraj rožnato zaradi rdečega prahu v zraku. Ob mraku je na Marsu ozračje modro.

Na Marsu ni magnetnega polja. Če bi se odpravili tja, kompasa ne bi mogli uporabljati. (Wes Watters/študentje Univerze Cornell)

Ko znanstveniki govorijo o tekoči vodi, ki je nekoč bila na Marsu, mislijo na "tekočino, ki vsebuje H2O". Ta snov bi lahko imela pH vrednost nič (ali manj) ali štirinajst (ali več) in/ali bi lahko bila zelo slana. To pomeni, da marsovska voda ni podobna tisti, ki priteče iz pip v gospodinjstvih ali pa jo najdemo v zemeljskih rekah in jezerih. (Wes Watters/študentje Univerze Cornell)

Ko je sonda Viking 2 leta 1974 pristala na približno 45° severne širine, so z njeno pomočjo vzeli vzorce tal in v njih iskali sledi življenja. Objavili so, da v vzorcih ni organskih snovi, da je prst izjemno suha in neprimerna za življenje. Šele pred nekaj leti smo izvedeli, da bi morali kopati le deset centimetrov globlje, kjer bi našli led in popolnoma drugačne razmere. Morda bi potem prišli do popolnoma drugačnih ugotovitev. Iz te zgodbe je jasno razvidna ironija, kako veliko razliko lahko pri raziskovanju pomeni le deset centimetrov. (Peter Smith)

Osebje Malin Space Science Systems ocenjuje, da Mars vsako leto zadene od trideset do dvesto meteoritov. (Ken Edgett / Malin Space Science Systems, Inc.)

Samodejna vesoljska sonda Mars Reconnaissance Orbiter v običajnem tednu na Marsu posname več kot dvesto fotografij. Na vseh skupaj vidimo pokrajino, večjo od Kalifornije. Strokovnjaki pregledajo vsako fotografijo. Včasih odkrijejo temne madeže, ki jih prej ni bilo, majhne kraterje na prašnem površju. Ko preverijo starejše fotografije, lahko potrdijo, da je značilnost nova. Skupina strokovnjakov je odkrila več kot sto novih kraterjev. Večina jih je blizu ekvatorja in ne razkrivajo ledu kot tisti, ki so od ekvatorja oddaljeni.

Težnost na Marsu je le tretjino tolikšna kot na Zemlji, zato bi najbrž vsak med nami lahko skočil in zadel koš po vseh merilih lige NBA. Smola pa je, da bi nas primeren vesoljski skafander pri tem precej oviral.

Fobos, večja od dveh Marsovih lun, počasi drsi proti svojemu planetu. Čez približno 50 000 000 milijonov let bo treščila vanj ali pa bo razpadla in okrog Rdečega planeta ustvarila prašen obroč.

Olympus Mons se dviga 27 000 metrov nad površjem Marsa in je trikrat višji od najvišjega vrha na Zemlji Mount Everesta. Že dolgo nedejaven ognjenik je tako velik, da bi njegovo vznožje prekrilo vso državo Novo Mehiko. 

Če bi po najkrajši poti potovali na Mars s hitrostjo 100 kilometrov na uro, bi na Rdeči planet prišli šele čez 66 let. Vesoljsko plovilo prispe tja v približno šestih mesecih.

Sončna svetloba do Marsa potuje 4 1/3 minute dlje kot do Zemlje.

Vesoljsko plovilo bo varno pristalo na Marsu le, če se bo upočasnilo za tisočkrat v le šestih minutah, s hitrosti 19 000 kilometrov na uro v vesolju na hitrost 19 kilometrov na uro na površju.

Vsako sezono divjajo velike nevihte prahu, ki zajamejo ves planet. Učinki neviht so dramatični. Nastajajo peščine, veter pa pušča sledi v obliki črt in vijug.

Ni dokazov o drugih civilizacijah na Marsu in zelo malo verjetno je, da bomo na njem našli kakršnokoli obliko življenja. Toda mogoče je, da bomo našli fosilizirane ostanke življenja iz časov, ko je bilo podnebje na njem toplejše in je po površju še tekla voda. (Chris McKay)

Ker je Mars manjši in redkejši od Zemlje, znaša sila težnosti na njegovem površju le 38 odstotkov Zemljine sile težnosti. Če bi stali na Marsu, bi imeli občutek, da ste lažji za 62 odstotkov. Če pa bi na tla spustili kamen, bi padal počasneje kot enako velik kamen na Zemlji. (Steve Squyres)

 

 

DEJSTVA - PLUTON

Pluton se zavrti v šestih dnevih in pol. Nasino vesoljsko plovilo New Horizons bo imelo nekaj več kot en Plutonov dan, da posname fotografije, ko bo po osmih letih in pol potovanja prispelo do njega.

Zadnjih dvajset let se Pluton oddaljuje od Sonca, njegova vrtilna os pa je vse bolj nagnjena. Zato nekatera območja Plutona sonce ne obsije več.

Med letom 1988 in zdaj se je Plutonovo ozračje povečalo za dvakrat.

Letni časi na Plutonu so zelo zapleteni zaradi dveh dejavnikov. Prvi je, da se razdalja med Plutonom in Soncem zelo spreminja skozi Plutonova leta. Posledica vse daljše orbite je občutna razlika v količini sončne svetlobe, ki doseže Pluton. Drugi dejavnik je Plutonova vrtilna os, ki je tako močno nagnjena, da je vrh usmerjen skoraj naravnost v Sonce. Ko se menjajo letni časi, nastane zanimiva razlika v količini sončne svetlobe, ki doseže oba pola. Če upoštevamo oba dejavnika, na Plutonu ni letnih časov, ki bi ustrezali pomladi, poletju in jeseni na Zemlji. 

Znanstveniki verjamejo, da se Plutonovo ozračje širi in krči glede na to, kje v orbiti je. Ko se pritlikavi planet približa Soncu, toplota staja led in ustvari ozračje, ki nam bi segalo približno do kolen, če bi stali na Plutonu. Ko se od Sonca oddaljuje, se plini spet zgostijo in utekočinijo. Pojav imenujemo sublimacija. (David Paige in Will Grundy)

V Lowllovem observatoriju je Clyde Tombaugh skozi teleskop leta 1930 odkril planet Pluton. To mu je uspelo, ko je s pomočjo teleskopa fotografiral nebo. Fotografije je razvil na 36 krat 43 centimetrov velikih ploščah. Ko je ugotavljal razlike med fotografijami, je uporabljal zelo preprost postopek s pomočjo posebne naprave, ki mu je pomagala odkriti premikajoči se planet. Gotovo je bil zelo potrpežljiv, saj je bilo to zelo dolgo, hladno in mukotrpno delo.

Percival Lowell je tako kot še nekateri drugi znanstveniki verjel, da obstaja še deveti planet, ker se tako Uran kot Pluton nepravilno gibata po svoji orbiti (Kevin Schindler). Ker so Pluton uvrstili med pritlikave planete, je še vedno mogoče, da bodo odkrili planet X. Zamisel je polemična, vendar znanstvenik Patryk Lykawka z Univerze Kobe na Japonskem upa, da ga bo našel.

Ime Pluton je izbrala enajstletnica, Angležinja Venetia Burney. Iz Lowllovega observatorija so pozvali javnost, naj izberejo ime za novi, deveti planet. Venetia se je v šoli učila o mitologiji in je predlagala ime Pluton. Pluton je bog podzemlja, najbolj oddaljenega hladnega območja. Njen stric je v njenem imenu poslal telegram v Lowllov observatorij. Venetia Burney, poročena Pahir je umrla maja leta 2009, stara devetdeset let.

Pluton je ena najbolj prevzemajočih stvaritev v našem osončju, saj se moramo o njem še veliko naučiti. Povprečno je od Zemlje oddaljen šest in pol milijarde kilometrov. Ker je tako oddaljen od Sonca je zelo mrzel. Če bi nekako lahko segli do njega in udarili po njem, bi se roka raztreščila kot ledena kocka. (Kevin Schindler)

Pluton je zelo skrivnosten objekt. Nikoli še nismo imeli priložnosti od blizu opazovati kaj takega. Znanstveniki niti ne slutijo, kaj lahko pričakujemo. Ko se mu bo sonda New Horizons približala, bomo morda odkrili nenavadne oblike v pokrajini, ki jih bomo še veliko let proučevali, razvozlavali njihove skrivnosti in ugotavljali, kako delujejo ter iz česa so sestavljene. (Kevin Schindler)

Opazovanje Plutona je zelo dolgotrajen postopek, saj je leto na Plutonu dolgo približno 250 zemeljskih let in en letni čas je dolg kot poklicno življenje enega znanstvenika. Zadnje enakonočje na Plutonu je bilo ob koncu 80. let. Od takrat Pluton vstopa v poletje in tako bo še nekaj desetletij. (Will Grundy)

Na Plutonu je led iz treh vrst plinov: metana, dušika in ogljikovega monoksida. To vemo, ker ledene molekule zanihajo pri točno določeni frekvenci. Če ima foton svetlobe ravno pravšnjo energijo, da vzbudi nihanje, ga led vpije, ko zadene vanj, če pa je nima, se od ledu odbije. Skozi teleskop lahko opazujemo, katere fotone led vpije in katerih ne. Iz tega razberemo sestavo Plutona.

Barva Plutona je morda rjavkasta ali rožnata. Če ogljik, vodik in kisik bombardirate z energetskimi delci, pretrgate vezi med molekulami. Osnovni delci se združujejo v nove in zapletenejše spojine, ki so rdečkaste ali rožnate barve. Prava barva Plutona je najverjetneje rjavkasta in ne lepo rožnata kot pri cvetju.

Če bi lahko potovali na Pluton, bi sončna svetloba bila šibkejša, saj je planet tridesetkrat dlje od Sonca kot Zemlja in sončna svetloba pojenja s kvadratom razdalje. Torej je tam svetloba tisočkrat šibkejša.

Življenje, kot ga poznamo, ne more obstajati pri nizkih temperaturah na površju Plutona, toda mogoče je, da je v notranjosti planeta tekoča voda in da je življenje s svojo zapleteno kemijo našlo pot do tja. Ja, mogoče je, da so nekatera območja primerna za življenje. Vir energije globoko v notranjosti Plutona ne bi bilo Sonce, temveč razpad radioaktivnih elementov. Tako okolje bi kljub temu bilo zelo negostoljubno, celo za ekstremofile. Toda znanstveniki omenjajo, da so območja, primerna za življenje, morda tudi v drugih ledenih satelitih, kot sta luni Evropa in Enkelad. Za zdaj temu ne pripisujejo velikega pomena, toda kjer je voda, je morda tudi življenje. (Na ravni mikrobov.) (Will Grundy)

V observatoriju Keck na Mauna Kea, velikanskem ognjeniku na Havajih, imajo ene najboljših pogojev za opazovanje vesolja na svetu. Vrh ognjenika Mauna Kea je zelo visoko, podnebje je zelo suho, večina noči v letu pa je jasnih.

Infrardečo svetlobo pogosto uporabljajo pri opazovanju svetlobe kometov. Ker Zemljino ozračje in oblaki pogosto ovirajo pot infrardeče svetlobe, je Mauna Kea popoln kraj za opazovanje zelo oddaljenih predmetov.

Komete opazujejo, da bi odkrili njihovo sestavo. Zanimivi so, ker so ostanki iz zgodnjih dni našega sončnega sistema. Lahko celo rečemo, da so fosili pozabljenega časa. Ko opazujemo komete, je, kot bi skozi časovno okno gledali v razmere v solarni nebuli. Gledamo prvobitno snov, iz katere je nastalo vse v sončnem sistemu.

Poznamo dve vrsti kometov, kratkoperiodične in dolgoperiodične. Različni vrsti kometov omogočata vpogled v drugo območje nastanka sončnega sistema. Prav tako pa lahko izvemo, kako so se materiali v kometu morda spremenili v zadnjih štiri in pol milijarde let. 

Pri opazovanju kometov marsikaterega vidimo prvič. Kometov, ki jih proučujemo zdaj, pred uporabo sodobnih naprav niso poznali. Torej vsakič ko vidimo komet, morda vidimo nekaj novega.

Veliko je kometov, ki jih lahko vsako noč opazujejo ljubiteljski astronomi pri vidnem delu svetlobnega spektra. Izjemno svetli, ki jih lahko opazujemo s prostim očesom, so zelo redki in letijo mimo Zemlje v popvprečju morda enkrat ali dvakrat v desetletju. To so večinoma dolgoperiodični kometi, ki jih zdaj ves čas odkrivamo, saj redno in zelo natančno opazujemo nebo.

Šele pred petnajstimi ali dvajsetimi leti so odkrili in potrdili prvo in gotovo je še veliko teles iz Kuiperjevega pasu, ki jih lahko odkrijemo. Raziskati moramo, kakšna je celotna populacija, koliko jih je. Obstajajo ocene, toda koliko je teles v Kuiperjevem pasu? Kakšen je njihov obseg? Kako so povezana s preostalim sončnim sistemom? (Kevin Schindler)

Zakaj znanstveniki verjamejo, da sta Oortov oblak in Kuiperjev pas povezana? Ko je nastal sončni sistem, je pri tem ostalo veliko odvečnega materiala, razbitin, koščkov in kosov, ki jih je razneslo naokrog, iz njih pa so nastali planeti ali sateliti. Iz koščkov razbitin so nastali kometi, ki so se najverjetneje oblikovali v Jupitrovi orbiti in onkraj nje, saj so na tem območju temperature dovolj nizke, da so plini zmrznili in kondenzirali. Veliko kometov se je oblikovalo v območjih blizu orjaških planetov (5 in 30 a.e.). Te je odneslo zelo daleč (zaradi velike težnosti teh planetov, kar danes izkoriščajo pri gravitacijski frači za vesoljska plovila) od notranjega dela sočnega sistema.  Odneslo jih je v najbolj oddaljeni del sončnega sistema in tvorijo Oortov oblak, kroglasto območje kometov, ki je od Sonca oddaljeno 50 000 a.e. 

Preostale koščke razbitin so na začetku orjaški planeti potiskali v vse smeri, toda bolj ali manj so ostali blizu območja nastanka in postali to, kar danes imenujemo Kuiperjev pas in razpršeni disk, ki se raztezata na območju, velikem od trideset do sto astronomskih enot.

Dolgoperiodični kometi prihajajo iz Oortovega oblaka, večina kratkoperiodičnih kometov pa iz Kuiperjevega pasu in tako imenovanega razpršenega diska. Pogoji pri nastanku, kemične prvine in temperatura so bili različni. Dlje ko so po rojstvu potovali skozi sončni sistem in stran od Sonca, več različnih plasti razbitin in ostankov planetov se je ujelo nanje. Zato imajo kometi v asteoridnem pasu, Kuiperjevem pasu in Oortovem oblaku različne plasti na površini. Kometi, ki se teh plasti otresejo, so fosili, ki jih lažje proučujemo, ko se približajo Zemlji.

Rosetta je prva sonda, ki so jo poslali, da obkroži komet, (67P/Čurjumov-Gerasimenko) ga podrobno prouči in pristane na njegovem površju. Opremljena je s številnimi napravami, ki nam bodo pomagale razvozlati iz česa so kometi, kako so zgrajeni in kako so se razvili skozi čas.

S pomočjo sonde Deep Impact so posneli podrobnosti na kometu 9P/Tempel 1. Na fotografijah jasno vidimo raznovrstno površje kometa. Če komet obstreljujemo, lahko proučimo njegovo notranjo sestavo, ki je iz fotografij ne moremo razbrati. Deep Impact je pri trčenju dvignil toliko razbitin, da ni bilo mogoče videti, ali je ustvaril krater. Toda mimo 9P/Tempel 1 bo leta 2011 letela sonda Stardust-NExT in posnela krater ter s tem priskrbela več podatkov o sestavi kometa.

DEJSTVA - NEPTUN IN URAN

Pivo je omogočilo odkritje Neptunove lune Triton. William Lassell, ki je 10. oktobra leta 1846 opazil Triton, je teleskop kupil iz dobička, ki ga je ustvaril v pivovarski industriji. http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Neptune&Display=Moons

Leto na Neptunu je zelo dolgo. Pravzaprav je tako dolgo, da bo Neptun leta 2011 prvič obkrožil Sonce, odkar so ga odkrili leta 1846.   http://www.nasa.gov/worldbook/neptune_worldbook.html

Radi jadrate? Vetrovi na Neptunu dosežejo najvišje hitrosti v Sončevem sistemu. Po ocenah naj bi dosegli 700 milj na uro ali 1100 kilometrov na uro.  http://www.nasa.gov/worldbook/neptune_worldbook.html

Neptun je najhladnejši planet v Sončevem sistemu. Na vrhu njegovih oblakov se temperatura spusti do 51,7 stopinj Kelvina ali 221,4 stopinj Celzija pod ničlo. http://www.nasa.gov/worldbook/neptune_worldbook.html  

Neptunova največja luna Triton kroži v napačno smer. Pravimo, da kroži v retrogradni smeri, kar pomeni v nasprotni smeri kot druge Neptunove lune. http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Triton

Uran je od Sonca oddaljen 2 872 460 000 kilometrov in je najbolj oddaljen planet, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. http://www.nasa.gov/worldbook/uranus_worldbook.html

Znanstveniki menijo, da je globoko v notranjosti planeta morje tekoče vode, ki vsebuje raztopljeni amoniak. http://www.nasa.gov/worldbook/uranus_worldbook.html

Rekli bi lahko, da Uran leži. Veliko planetov je nagnjenih za približno trideset stopinj, toda Uran je nagnjen kar za 98 stopinj, tako da je njegova os vrtenja skoraj poravnana z njegovo potjo okrog Sonca. http://www.nasa.gov/worldbook/uranus_worldbook.html

 

DEJSTVA - JUPITER

Električna aktivnost na Jupitru je tako močna, da se z njega v Zemljino magnetno polje vsak dan steka za več milijard vatov energijskega toka. www2.jpl.nasa.gov/galileo/Jovian.html

Saturn ni edini planet z obroči. Pravzaprav ima tudi Jupiter šibek sestav planetnega obroča, ki ga je leta 1979 odkril Voyager 2.               http://pds-rings.seti.org/jupiter/

Jupiter bi skoraj postal zvezda. Če bi bil le osemdesetkrat večji, bi zelo verjetno postal drugo sonce v našem sončnem sistemu. http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Jupiter&Display=Overview

Jupitrova soseska je sama po sebi nekakšen sončni sistem. Okrog plinastega velikana kroži 63 nam znanih lun.

Jupitrova sija sta več kot tisočkrat močnejša od zemeljskega severnega in južnega sija. V širino merita tudi do 1900 km.

http://www2.jpl.nasa.gov/galileo/hst6.html

Če bi se z avtom vozili v pravem odročnem kraju (denimo v puščavi) ob pravem času, bi lahko na avtoradiu ujeli zvoke z Jupitra.                                     

http://radiojove.gsfc.nasa.gov/telescope/

Jupitrov Ganimed je največja luna v Sončevem sistemu in je pravzaprav večja od planeta Merkur. Več drugih Jupitrovih lun je večjih od nekdanjega planeta Pluton, zdaj pritlikavega planeta. http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Display=Moons&Object=Jupiter

Na Jupitrovi luni Evropi naj bi bilo dvakrat več vode kot na Zemlji. Če bomo v Sončevem sistemu še našli kje življenje zunaj Zemlje, je najverjetneje, da ga bomo tam. http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Display=Moons&Object=Jupiter

DEJSTVA - SATURN

Ko z Zemlje skozi teleskop občudujete izjemen razgled na Saturnove obroče, se zahvalite Neptunu. Zaradi rednih neznatnih dregljajev Neptunove težnosti je Saturn izgubil ravnotežje in obroči so se nagnili na 27 stopinj. Saturn zato vidimo jasneje, kot če bi bil popolnoma navpičen in bi bili obroči vedno obrnjeni z robom proti planetu. http://www.skyandtelescope.com/news/3306806.html

Saturnovi obroči so široki 274 000 kilometrov, vendar so debeli le slab meter. Enako razmerje med širino in debelino bi imela tri kilometre široka pola običajnega papirja.

http://www.nineplanets.org/saturn.html#rings                                                 http://www.sciencedaily.com/releases/2005/11/051110220809.htm

Saturnova luna Enkelad vsakih šest sekund bruhne v zrak tono vodnih hlapov iz velikanske razpoke blizu njenega južnega pola. Že ves čas svojega obstoja izvaja ta skrajni program izgube teže. Odkar je nastala, je izgubila že dvajset odstotkov teže.

Kargel, J., 2006, Science 311, 1389-1391.

Hansen, C. et al. 2006, Science 311, 1422-1425.

Namesto da bi se vrtela na svoji osi, kot je to običajno, je vrtenje lune Hiperion v vesolju kaotično. Če bi lahko stali na njenem površju, nikoli ne bi zagotovo vedeli, kdaj in kje bo vzšlo sonce. http://www.nineplanets.org/hyperion.html

Po nekaterih starih teorijah, naj bi blizu središča Saturna nastajale diamatne plohe. -Steve Albers

Saturnovo vreme je prav tako energično kot Jupitrovo, le v zgornjo meglico ozračja je zavito. -Steve Albers

Letenje z balonom v Saturnovem ozračju bi lahko bilo zabavno, če bi imeli s sabo še kisik. Temperature ozračja in tlak so prijetni za ljudi in primerni. Občasno bi lahko deževalo. -Steve Albers.

Titan je svet, na katerem bi človek brez zaščite zdržal najdlje, preden bi omedlel in umrl... (Na Marsu in Veneri ne morete zadržati sape.) Že topla obleka in kisikova maska, kakršne imajo na letalu, bi bila dovolj, da vam več dni ne bi bilo hudega. -Ralph Lorenz

V štirih letih po odkritju je količina naravnega utekočinjenega plina, ki je izhlapel iz jezera Ontarius Lacus (majhno jezero s tekočim etanom blizu Titanovega južnega pola, ki ima barvo kot voda v reki Kolorado), enakovredna tretjini svetovnih zalog naravnega plina. Tako velika količina plina bi pokrila potrebe celotnih ZDA za petnajst do dvajset let. -Bob Brown.

Na Titanu je več metana in drugih organskih spojin kot v znani biosferi, morju in zalogah fosilnih goriv na Zemlji skupaj. -Johnatan Lunine

Saturn je tako redek, da bi v vodi lebdel. -Johnatan Lunine

Nasina vesoljska sonda Cassini je na Saturnu našla dokaze o streli, ki je približno milijonkrat močnejša od strele na Zemlji. http://www.eurekalert.org/pub_releases/2004-12/uoi-rpc121604.php

Saturn je poseben po tem, da ima magnetno os skoraj popolnoma poravnano z vrtilno osjo. To pomeni, da vrtenje ne povzroča nihanj v magnetnem polju. Saturnovo magnetno polje je bolj podobno Sončevemu kot Zemljinemu. Sončevo magnetno polje se ne vrti kot trdno telo. Obdobja vrtenja se spreminjajo z elongacijo.

Radijske zvoke, ki nastajajo pri vrtenju Saturna (spominjajo na srčni utrip), in druge zvoke iz vesolja lahko poslušate, če obiščete spletno stran Space web Univerze v Iowi:    

http://www-pw.physics.uiowa.edu/space-audio.

Nasini znanstveniki, ki so sodelovali pri odpravi sonde Cassini, so v Saturnovih obročih odkrili novo vrsto drobcenih lun. V enem samem obroču jih je lahko tudi do deset milijonov. Njihov obstoj bo morda pomagal pojasniti, ali so Saturnovi obroči nastali ob razpadu večjega nebesnega telesa ali pa so ostanki materiala, iz katerega so nastali Saturn in njegove lune. Drobne lune naj bi bile kosi starodavnega nebesnega telesa, ki je razpadel in ustvaril veličastne Saturnove obroče.

http://www.eurekalert.org/pub_releases/2006-03/ssi-cf032906.php

Znanstveniki poskušajo s pomočjo podatkov, ki jih je zbrala sonda Cassini, ko je letela mimo Saturnove šeste največje lune Enkeladus, določiti posamezne molekule v okolju lune, med njimi tudi ione in izotope. Pričakujejo, da bodo našli namige o preteklosti v atomih okrog Enkeladusa, saj prihajajo iz notranjega območja, kjer se razmere skoraj niso spremenile, odkar je luna nastala. Dobili bodo vpogled v nastanek in razvoj Sončevega sistema.                                    http://www.eurekalert.org/pub_releases/2008--‐10/uom--‐cfo100608.php

Znanstveniki  še vedno odkrivajo nove lune okrog Saturna. Sonda Cassini je odkrila novo Saturnovo luno, ko so jo začasno imenovali S/2005 S1. Luna ustvarja valove, skrite v vrzeli Saturnovega zunanjega obroča A. Na fotografijah so opazili drobcen predmet v središču Keelerjeve vrzeli in valovite vzorce na robu vrzeli, ki nastajajo zaradi gravitacijskega vpliva lune. Keelerjeva vrzel je oddaljena približno 250 kilometrov od zunanjega roba obroča A, ki je hkrati zunanji rob svetlih glavnih obročev. Novo telo v premeru meri okrog sedem kilometrov in odbije približno pol svetlobe, ki pade nanj, torej je tako svetlo, kot delci v bližnjih obročih. 

http://www.eurekalert.org/pub_releases/2005-05/ssi-cfn051005.php

Infrardeči fotoaparat Nasine sonde Cassini je posnel najvišjo goro, kar smo jih do zdaj videli na Saturnovi luni Titan. Gorska veriga je visoka skoraj kilometer in pol, dolga 150 kilometrov in široka trideset. Vrhove prekriva bleščeče bela snov, ki bi lahko bila metan ali kakšen drug organski (vsebuje ogljik) "sneg". Če bi Titan bil Zemlja, bi bile gore približno na zemljepisni širini Nove Zelandije. Verjetno so nastale podobno kot podmorski grebeni na Zemlji: skorja na površju se je razprla, skozi razpoko pa je iztekal material in ustvaril greben. http://www.eurekalert.org/pub_releases/2006-12/uoa-cic121206.php

Nenavadna brozga, podobna živemu srebru, tekoči kovinski helij, je zakopan globoko v Jupitru in Saturnu. Nastal je pod pogoji, ki so v središču velikana, plinastega planeta. Pomešal se je s kovinskim vodikom in nastala je tekoča kovinska zlitina. Njena glavna značilnost je, da inducira elektriko. Skozi njo tečejo elektroni tako neovirano kot teče voda po strugi. Morda so znanstveniki odkrili sled, zakaj Jupiter in Saturn oddajata več energije, kot jo vpijeta od Sonca in od kod ta energija pride.    

http://www.eurekalert.org/pub_releases/2008--‐08/uoc-‐jas080608.php

DEJSTVA - MERKUR IN VENERA

Do leta 1960 so znanstveniki verjeli, da je temperatura na površju Venere približno taka kot v Miamiju na Floridi. Pri preletu s tremi preprostimi napravami so ugotovili, da so se pri oceni zmotili za približno desetkrat. Na Veneri temperatura ni 32 stopinj Celzija, temveč 320. (Kevin Baines)

Kmalu so znani misleci, kot je Carl Sagan, ugotovili, da so na Veneri temperature tako visoke zaradi učinka tople grede. (Kevin Baines)

Domnevajo, da je prvo milijardo let ali morda celo dve, na Veneri obstajala tekoča voda. Nekateri podatki, ki jih je poslala sonda Venus Express, to potrjujejo. (Kevin Baines)

Glavni dokaz je količina težke vode, ki je še vedno v Venerinem ozračju. To je vrsta vode, ki ima v molekuli dodaten nevtron in je zaradi tega nekoliko težja. Če bi zaradi kakršnega koli razloga voda izhlapela, bi v ozračju ostala težka voda, njo pa smo našli tudi na Veneri. Znanstveniki pričakujejo, da bodo našli še veliko težke vode v ozračju in če glede na to izračunamo, koliko običajne vode je izhlapelo, govorimo o morjih vode.

Zaradi raziskav Venerinega zgornjega ozračja so odkrili tudi luknje v Zemljinem ozonskem plašču. (Mark Bullock)

Ena izjemnih stvari glede Venere je ta, da so delovanje ognjenikov, silovite kemične reakcije med minerali na površju in plini v ozračju vpleteni v podnebne povratne učinke. Venerino podnebje, ki je skoraj nepredstavljivo drugačno od Zemljinega, so ohranjali in morda spreminjali prav ti povratni učinki. (Mark Bullock)

Ko bomo razumeli, kako delovanje ognjenikov in kemične reakcije na Veneri vplivajo na njeno ozračje in oblake, bomo več vedeli tudi o podnebnih povratnih učinkih na Zemlji. (Mark Bullock)

Temperature in tlak na površju Venere so tako visoki, da spremenijo vidni del svetlobnega spektra kamnov. Osupljiv primer je mineral hematit, ki je tipičen rdeč železov oksid. Najdemo ga na Zemlji in Marsu, najbrž pa tudi na Veneri. Zaradi železovega oksida je Mars videti rdeč tako kot tudi nekatere kamnine in prst na Zemlji. Na Veneri pa bi bile videti sivi, ker se spremenijo lastnosti odboja. (Mark Bullock)

Ognjeniki na havajskem Velikem otoku so v veliko pogledih podobni velikanskim ognjenikom na Veneri. To je kraj na Zemlji, ki je najbolj podoben pokrajini na Veneri. (Mark Bullock)

Oblaki na Veneri niso podobni oblakom na Zemlji. Ne sestavljajo jih vodne molekule temveč žveplova kislina. Zaradi tega Venerino ozračje ni le izjemno vroče, temveč tudi zelo jedko.

Če bi na Veneri bile padavine, bi padala žveplova kislina. Toda na Veneri je tako vroče in suho, da kaplje izhlapijo, še preden dosežejo tla. Če bi lahko stali na Venerinem površju, bi vas obdajala meglica.

Mark Bullock sodeluje pri pripravi odprave na Venero, Flagship. Uporabili naj bi dva orbiterja, dva pristajalna mehanizma in dva balona. Zadnja poročila in načrt odprave so poželi veliko zanimanja pri Nasi, zato razmišljajo, da bi projekt uresničili nekje med letoma 2020 in 2025.

Po površju Venere bi hodili hitreje, kot se planet vrti. Če bi vam uspelo preživeti v negostoljubnem okolju in bi se spustili skozi Venerino ozračje v vesoljskem plovilu, bi pri spuščanju doživeli orkanski veter, na samem površju pa poleg vetra še gosto ozračje in sto barov tlaka. Zaradi tega bi bila hoja bolj podobna bredenju skozi vodo, čeprav bi se hitrost vetra znižala na približno meter na sekundo.

Sonda Venus Express je posnela statično elektriko, ki izvira iz strel na Veneri. Kjer je strela, je tudi grom. Je pa res, da bi ga zaradi gostega ozračja slišali bolj kot bobnenje. (Kevin Baines)

Približno pet kilometrov visoko na Venerinih gorah so posneli odsev. Snov naj bi bila sneg iz težkih kovin. (Kevin Baines)

Ena največjih skrivnosti o Veneri je, kako na njej nastanejo vetrovi, kljub temu, da se planet vrti zelo počasi. Vetrove morda povzročajo dejavnosti na polih. Na Venerinem severnem in južnem polu so odkrili osem ciklonskih oblik. Domnevajo, da se ob ekvatorju dviga zelo vroč zrak in se pomika proti hladnejšima poloma. Ker se proti poloma pomikajo velike zračne mase, zrak kondenzira, postane še gostejši in se potopi proti površju. Ta pojav je morda odgovoren za nastanek osmih ciklonskih oblik in vetrov. (Kevin Baines)

OGLAS

FOTOGRAFIJE

VIDEI

  • Plinasti Jupiter Fotografija

    Plinasti Jupiter

    Jupiter, ki je ime dobil po kralju bogov, je sestavljen izključno iz plinov in se vrti vratolomn...

    (02:52)
  • Vsi videi