Znano vesolje

ZNANO VESOLJE

PROTI TRKU

Kot vi, sem tudi jaz menil, da se trki asteroidov lahko zgodijo le v filmih. Menil sem, da je to nekaj popolnoma abstraktnega, nekaj, kar si je izmislil kak scenarist s preveč bujno domišljijo. Potem pa sem spoznal Eda Beshorea. Ed je znanstvenik v Lunarnem in planetarnem laboratoriju v Tusconu v Arizoni. Njegovo delo je najti tiste asteroide, ki bi morda lahko ogrozili Zemljo. Koliko jih je našel?

"Ko sem začel s tem, je bilo znanih le kakih 170.000 asteroidov, danes pa jih je že več kot 400.000," mi je povedal. Štiristo tisoč? Z ekipo smo preživeli mrzlo poletno noč na vrhu gore Sacramento Peak skupaj z Edom, ki je po nebu iskal asteroide. Izpolnjuje nalogo, ki mu jo je naložil kongres, in sicer, da najde in kategorizira vse asteroide, ki imajo vsaj kilometer premera in ki so vsaj 48 milijonov kilometrov blizu. Do zdaj so našli vsaj tisoč tako velikanskih skal in na srečo še nobena od teh skal ni na poti proti Zemlji. A Ed in njegova ekipa sta našla tudi veliko manjših asteroidov, ki bi vseeno lahko predstavljali težave."Prizemlji te," je povedal. "Spomnim se, ko sem začel delati tu in sem videl vse te asteroide, ki letajo naokrog in sem se začel zavedati, da je vesolje polno asteroidov."

Pravzaprav je Zemlja sredi vesoljske strelske tarče. To je povzetek neverjetne knjige, ki jo ne napisal Phil Plait o vsem, kar nas v vesolju lahko ubije, a taka je resnica. Na naš planet vsak dan pade do 20 ton stvari, ki padejo iz domnevnega vesoljskega vakuuma. Večina tako imenovanih stvari je majhnih, a včasih priletijo tudi večji kamni. Vsi smo slišali za asteroid, ki je pred 65 milijoni let pobil dinozavre. Pravzaprav bi to lahko bili velikanski vesoljski skali, saj so v Indijskem oceanu odkrili velikanski krater, ki naj bi prav tako nastal v tistem času. Nekateri ste najbrž slišali o trku v oddaljenem delu Sibirije po imenu Tunguska, ki se je zgodil leta 1908. Kaj nas čaka v prihodnosti? Več trkov... Veliko več trkov.
Jasno je, da bo Zemlja spet tarča vesoljskega napada. Pravzaprav je to grožnja, ki smo jo šele zdaj začeli jemati resno. V 90-ih letih je kongres naročil, da moramo najti vse vesoljske skale, ki so široke kilometer ali več. Državna znanstvena akademija je objavila poročilo, kjer je zapisano, da moramo res najti take skale, saj bo trajalo več let, če ne celo desetletij, da pripravimo in izvedemo obrambni načrt. Slaba novica je ta, da ni denarja za financiranje seznama vseh velikih skal, ki lahko treščijo v nas in ki morda lahko povzročijo velikansko uničenje.

Ostane nam Ed s svojo ekipo, ki po nebu išče potepuške asteroide, kar je sicer v redu, a nikakor ni dovolj.

"Na planetu ni veliko ljudi, ki opravljajo to delo, zato te razmišljanje, da si nekdo, ki dejansko pazi na ta planet, zelo prizemlji," mi je ob teleskopu povedal Ed. "Nekega dne morda najdemo kaj nevarnega in na kar se moramo odzvati. Ne samo kot narod, temveč kot planet in to bi lahko odkrili prav tu."

V SKRAJNOSTI

Včasih je astronomija prav grozna. Tega nisem rekel jaz, to je rekel Mike Brown. Mike je svetovno znan astronom in stala sva na mostu v observatoriju Mount Palomar ter opazovala, kako se je spuščala megla.

Rekel je, da ni videti dobro in se zazrl v "bombažno juho", ki se je razlila nad observatorij. "Pa še jutri ne bom mogel nazaj." Danes je Brownova edina priložnost, da si ogleda pritlikavi planet Haumea, ki je več kot 6 milijard kilometrov od Zemlje. Če ga ne bo videl danes, jutri ne more priti znova. Dolg seznam astronomov čaka, da bi lahko uporabili velikanski teleskop kot je ta 5-metrska pošast v Palomarju in če nasankate, ni nihče kriv. Še enkrat se morate prijaviti in se vrniti čez eno leto. To je astronomija in zato je včasih grozna.

"Navadiš se na take stvari," pravi Mike. "Stvari se le redko odvijejo po načrtu. Če ni krivo vreme, potem je neka tehnična težava."

Iz vidika produkcije je to predstavljalo težavo. Nočemo priti nekam in večino časa snemati, kar se nam ne izplača. Hoteli smo akcijo. Hoteli smo, da se vrata observatorija odprejo. Hoteli smo, da bi Brown s svojo ekipo govoril o astronomiji in da bi uporabljali jezik, ki ga nihče od nas ne razume. Hoteli smo videti, kako je Haumea videti na računalniškem zaslonu in da bi nam Brown na koncu noči povedal, kaj smo videli in kaj smo se naučili o tem oddaljenem telesu. Namesto tega je bilo videti, kot da bomo dobili le dobro skodelico kave.

"Vedno prinesem svojo posebno kavo," pove Brown. "Hočete malo?"

Ob 22 h se je megla le malo dvignila, toliko, da je Brown lahko odprl vrata observatorija. Vsak astronom ve, da ne moreš kar odpreti observatorija in gledati vesolja. Teleskop potrebuje dobro uro, da se primerno ogreje. To pomeni, da morate pustiti, da se teleskop segreje do temperature zraka. Ko je bilo to končano, je Brown obrnil teleskop in ga usmeril proti Haumeai in začel gledati. Posnel je serijo fotografij in v nekaj minutah so se fotografije prikazale na zaslonu. To so bile fotografije meglene sive krogle. Mike je le strmel vanje.

"Nasankali smo", je rekel in sedel nazaj na stol.

V zraku je bilo še vedno preveč vlage in megle, zato nismo mogli dobiti lepšega pogleda na Haumeano, poleg tega pa naj bi kmalu zašla, zato je bilo Brownove in naše noči ob teleskopu konec.

"To je astronomija," je rekel Mike, medtem ko smo pospravljali opremo. "Pozne noči in veliko težav. Običajno je tako."

Sliši se kot snemanje televizijske oddaje. Vsaj kava je bila boljša.

ČASOVNE BOMBE

Ob obali Velikega otoka na Havajih je kraj, kjer reka lave teče po strmini in se izteka v morje. To je prizor iz nekega drugega sveta. Več kilometrov naokrog ni ničesar, razen strnjene črne lave, parnih fumarol in velikanskih oblakov pare, ki si dvigajo iz morja.

Tu smo z Rosaly Lopes iz Pogonskega laboratorija in sodeč po besedah našega havajskega zvočnega tehnika, smo blizu akcije... Preblizu. Stojimo na počeni plošči strjene lave, manj kot sto metrov stran od reke lave, ki se izteka v morje. Rosaly nas je hotela pripeljati sem, saj je tu prišla do pomembnih zaključkov o vulkanih na Zemlji in drugje v sončnem sistemu.

"Vulkani povzročajo ene najbolj temeljnih procesov v sončnem sistemu. Tako se planet hladi," pove, medtem ko je vročo lavo razneslo v vodi. "Torej če si ogledate, kako lava teče tu, potem si lahko predstavljate, kako lava teče na Veneri, Marsu, luni Io, potem bi si lahko predstavljali tudi kriovulkanske tokove na krajih, kot sta na Enceladusu in Titanu."

Vulkani so povsod. Vidimo jih na Zemlji, Veneri, Marsu, tudi na oddaljenih Jupitrovih lunah kot je Io. Zanimivo je tudi to, da so vulkanski procesi povsod enaki. Razlikujejo se le v velikosti.

Od vseh svetov v sončnem sistemu, kjer so vulkani, je Zemlja tako rekoč najmanjša. Venera ima velikanske vulkane, saj se vsakih 500 milijonov let planetu dobesedno zmeša in planet tako rekoč sam sebe požre. Na Marsu so vulkani, ki so nekajkrat večji od najvičjih gora na Zemlji. In Io, Jupitrova luna, ki je približno petkrat manjša od Zemlje, pa je najbolj vulkansko dejaven kraj v sončnem sistemu. Vulkanska žrela tamkajšnjih vulkanov merijo več sto kilometrov.

"Če stojiš tu, si ni težko predstavljati, kaj se dogaja na kraju, kot je denimo Io," reče Rosaly. "Predstavljam si, da če bi bili zdaj tam, bi videli nekaj, kar je zelo podobno temu. Le veliko, veliko večje."

Težko si je predstavljati večji izbruh, kot ta, ki ga opazujemo zdaj. Polje lave se razteza več kilometrov v vse smeri. Pravzaprav med vožnjo sem lahko vidite, da je nekoč poplavila mesto. To je najnovejši tok in lahko vidite pline, ki se dvigajo iz razpok v svetleči črni površini.

Z Rosaly sva jih opazovala. Da bi videl, kako vroče je, sem peto pohodniškega čevlja približal v bližino razpoke in začela se je topiti. Količina vročine me je pravzaprav presenetila, dokler mi Rosaly ni povedala, kje stojiva.

"Stojiš prav na vrhu reke lave," pravi.

"Reke lave?"

"Ja," reče. "Tik pod nama je vroča lava."

"Je nevarno?"

"Le, če počijo tla in če si blizu morja," mi pove.

"Ali ni to tu, kjer sva midva?"

"Ja."

ZVEZDNA VRATA

Arheoastronomija je ena tistih znanosti, s katerimi se ukvarja le malo ljudi. Približno toliko jih je, kot je paleobotanikov in ekopsihologov. Arheoastronomija pač ni ena tistih znanosti, ki bi lahko pritegnila ljudi. Ste kdaj slišali otroka, običajnega otroka, ki bi rekel, da bi bil rad arheoastronom, ko odraste? Ne. Arheoastronomija je ena tistih znanosti, ki najde vas. In večina jih je zelo samo-pomembnih.

Nekoč je bil neki arheoastrolog, ki je privolil, da se bo pred kamero pogovarjal z nami, a le, če bomo prej kupili in prebrali njegovo dvesto dolarjev vredno knjigo in mu potem plačali tisoč dolarjev za vsak snemalni dan. Potem so bilo arheoastrologi, ki so bili "preprosto preveč zaposleni", da bi se pogovarjali z nami. Zaposleni s čim? In potem so bili tisti, ki so očitno preveč časa sami preživeli v knjižnici, kar pomeni, da se niso znali vesti do živih ljudi. Na srečo smo jih našli nekaj, ki so bili zgovorni in ki so nam razložili poseben odnos, ki so ga naši predniki gojili do neba.

Ko smo jih poslušali, smo ugotovili, da je naša zgodovina, dobesedno, napisana v zvezdah. Poglejte okrog sebe. Vse, kar vidite, vsako razkošje v katerem uživate, je proizvod astronomije. Mi ne verjamete? Če naši predniki ne bi pogledali navzgor in se spraševali o zvezdah, potem se morda civilizacije ne bi razvile. Gledate zvezde in veste, kdaj morate sejati. Sejanje rastlin pomeni, da lahko nahranite več ljudi, zato število prebivalcev raste. Če hočete razumeti nebesne cikle, potrebujete matematiko. S pomočjo matematike so lahko naša opazovanja natančnejša. In z matematiko lahko začnete načrtovati mesta in se naučite več o svojem okolju.

Astronomija je najstarejša znanost na svetu. Prvi znanstvenik omenjen v zgodovini je bil prav astronom. To je bila babilonska svečenica iz Ištarjinega svetišča, ki je opazovala zvezde in ki naj bi lahko napovedovala prihodnost. Nedvomno je bila to veščina, ki jo je pridobila z opazovanjem zvezd, saj so naši predniki z opazovanjem zvezd lahko napovedovali pomembne dogodke, kot je prihod dežja ali kdaj se bo ohladilo. Takrat so taki podatki pomenili življenje ali smrt.

Torej, to so "kul" znanstvene zadeve. A še vedno so nam ostale teorije o starodavnih vesoljcih. Se podamo v to smer? Podali smo se in priznati moram, da je bilo zelo zanimivo. Vendar pa to ni bila preprosta odločitev. Nekega producenta je skrbelo, da bo njegov ugled porušen, če bi govorili o teh stvareh, na kar sem mu odgovoril: "Kakšen ugled? Televizijski producent si." To je enako delo kot tisto, ki nam je prineslo oddaje kot sta "Temptation Island" in "Girls Gone Wild". Glede na to, kaj prikazujejo na televiziji, je bil njegov ugled varen. Skrbelo me je, da ne bi bilo dovolj trdne znanosti, ki bi podprla to teorijo, a se je izkazalo, da jo je dovolj. Nekaterih skrivnosti preprosto ni mogoče razložiti. Dogoni, pleme v severozahodni Afriki, ki poznajo nevidno zvezdo, ki spremlja velikanskega Siriusa, so me prestrašili. Potem je tu še podatek, da je veliko starodavnih zgradb poravnanih z zvezdami. Egipčani niso preprosto sestavili treh trikotnikov in rekli: "Končali smo!"Velike piramide so še danes neverjeten gradbeni podvig in še danes ne razumemo, kako so jim uspeli tako natančni matematični izračuni

"Razkrivanje neba" je bila nedvomno ena najtežjih oddaj, ki smo jih pripravili, saj smo veliko časa porabili za to, da bi ugotovili, kako naj predstavimo to tematiko v kontekstu drugih oddaj. Iskreno lahko povem, da sem si včasih med pripravljanjem oddaje s pomočjo računalnika zaželel, da bi bil arheoastronom. To pa zato, saj je bila od šestih oddaj, ki smo jih pripravili, ta najbolj zahtevna.

OGLAS